KRATKA ZGODOVINA SPELEOLOSKIH RAZISKOVANJ

Že več kot sto let sta obe jami poznani znanstvenemu svetu; prvi obisk jame Vigant v resnici sega v leto 1896: 5. in 9. septembra tega leta je bil opravljen po zaslugi Olinta Marinellija in njegovih spremljevalcev Marca Geigerja in Girolama Cussigha. Marinelli opisuje začetni del votline in spust prvih dveh manjših jaškov, ki sta ga vodila do globine približno 20 m in kjer se je raziskovanje ustavilo pred precej globokim jezercem, ki ga ni bilo mogoče prečkati, saj odprava ni bila opremljena s »prenosnim čolnom«. Marinelliju gre pripisati oblikovanje hipoteze, da se vode, ki se izgubljajo v jami, lahko ponovno pojavijo v spodaj ležeči dolini Karnahte (Val Cornappo). Kasneje se je za te votline zanimal predvsem Alfredo Lazzarini, ki je leta 1903 izpeljal vrsto pustolovskih raziskovanj, tako v breznu Vigant kot v jami Pre Oreak, udeležili pa so se jih tudi Lino Antonini, Giuseppe Feruglio in Renzo Cosattini. Preteklo je nekaj let in po nekaterih občasnih obiskih sta se obe jami znova znašli v središču pozornosti videmskih speleologov, še zlasti Giovannija Battista De Gasperija: medtem ko je bila za jamo Pre Oreak opravljena precej popolna študija, je bil v brezno Vigant opravljen spust s topografsko obdelavo v dolžini približno 170 metrov in z višinsko razliko približno 60 metrov do roba jaška z domnevno globino preko 50 metrov. V njegovih študijah je bila že poznanim hipotezam o povezavi dodana vrsta geoloških in hidroloških opazovanj. Sledila je vrsta drugih raziskovanj, vendar so zlasti v breznu Vigant po drugi svetovni vojni raziskave pospešeno potekale in leta 1949 je bil opravljen spust v jašek globine 80 m. Predpostavljali so, da je doseženo sifonsko jezero stičišče med dvema jamama, vendar je bila med ponovnim raziskovanjem, ki ga je opravila Tržaška speleološka skupina v sodelovanju s CSIF (Furlansko speleološko in hidrološko društvo) leta 1952, omenjena meja premagana in v kratkem so dospeli do novega sifonskega jezera. Leta 1958 je odprava, ki sta jo organizirala Jamarski odbor Eugenio Boegan iz Trsta in Videmsko društvo, našla odprt »končni« sifon in je lahko prečkala galerijo v spustu približno 250 metrov, ki je tokrat vodila do resničnega končnega sifona. Dodatne odprave so se vršile med letoma 1965 in 1966. Prvi poskusi premagovanja končnega sifona jame Pre-Oreak so potekali leta 1956, vendar je imel pri tem poskusu srečno roko Adalberto Kozel iz CGEB (Jamarskega odbora Eugenio Boegan) leta 1965.

Galleria storia delle esplorazioni Discesa nell'abisso Discesa nell'abisso